Sosedov sin je bil vedno nasmejan in poln energije. Rad se je igral zunaj na dvorišču, raziskoval naravo in se učil novih stvari. Pred mesecem pa se je nekaj spremenilo. Njegov nasmeh je zbledel, vedno pogosteje je bil zamišljen in razdražljiv.
Ko sem vprašal njegovega očeta kaj se dogaja, mi je povedal, da ima težave z neprijetnim zvonjenjem v ušesih, ki ga ne neha spremljati. Drugače to imenujemo tudi tinitus. Ponoči se je začel prebujati, ker ni mogel spati ob stalnem piskanju in vse manj se je igral s prijatelji. Zvok je bil najbolj moteč, ko je bila okrog njega popolna tišina. Poizkusili so marsikaj, od zeliščnih čajev, sprostitvene tehnike do poslušanja pomirjujoče glasbe pred spanjem, a nič ni zares pomagalo. Potem pa so ga odpeljali k specialistu za ušesa, nos in grlo. Po pregledu je zdravnik ugotovil, da je tinitus verjetno posledica pretekle okužbe ušesa, ki je poškodovala ušesne živce. Priporočil je več metod za ublažitev težave.
Moral je redno obiskovati terapije, kjer so ga učili tehnik sproščanja in usmerjanja pozornosti stran od motečega zvoka. Poleg tega mu je zdravnik predpisal poseben slušni aparat, ki je oddajal blag šum in pomagal prikriti zvonjenje v ušesih. Sprva ni bilo lahko. Moral se je naučiti živeti z aparatom in vztrajati pri vajah, ki mu jih je predpisal zdravnik. Pa vendar se je po nekaj tednih počasi začel počutiti bolje. Piskanje oziroma tinitus je postajal manj moteč, spal je lahko mirneje in celo noč in kmalu se je vrnil k svojim običajnim igram in opravkom. Ko sem ga nekega dne spet srečal na dvorišču pred blokom, ko se je s prijatelji igral z žogo, je njegov obraz spet sijal od veselja in na ustih pa širok nasmeh.
Povedal mi je, da tinitus še vedno sliši, ampak, da zdaj ve kako ga ignorirati. S pomočjo zdravnikov in predvsem lastne volje se je naučil živeti s tinitusom in ponovno uživati v življenju, to je bila prava zmaga.